Make your own free website on Tripod.com

English
Predstavitev
Pasme
Revija
Vzreditelji
Razstave
Švrkova Šola
Povezave

E-Mail

Lhasa Apso



Lhasa apso je kratkonog, dolgodlak pes, katerega prvotna domovina so gosteje poseljeni predeli Tibeta - predvsem okoli vecjih središc - Lhase, Leha itd. V Tibetu je apso izraz za psa, ki je po vsem telesu, tudi po glavi porašcen z dolgo, lasem podobno dlako. Apse so Tibetanci od nekdaj vzrejali tako, da so bili cim bolj podobni njihovi predstavi o Sengeju - levjemu psu oziroma snežnemu levu, ki je ena osnovnih mitskih figur lamaizma. Psi velikosti in videza našega lhasa apsa so še danes obicajni hišni ljubljenci tibetanskih gospodinjstev. V mnogih malo bolj premožnih tibetanskih družinah živi kar po vec apsov, ki so deležni za tamkajšnje življenske razmere prav neverjetne nege. Ker Tibetanci pasjih in nasploh šamponov nimajo, cistijo dlako svojih psov kar z drobnim peskom. Verujejo namrec, da so psi reinkarnacija menihov, ki so v prejšnjem življenu grešili in zato z njimi ravnajo kot z družinskimi clani. Seveda so Ihasa apsi tudi cuvaji, ki z laježem opozarjajo na prihod tujcev.

Klikni na sliko za povecavo!


Izvor

O nastanku pasme obstajata (vsaj) dve razlagi. Po prvi naj bi današnji lhasa apsi nastali s križanjem vecjih apsov, ki so jih vzrejala predvsem nomadska plemena in ki jih danes poznamo kot tibetanske terierje, ter tibetanskih španjelov, ki so jih vzrejali predvsem v samostanih in palacah. Tej razlagi v prid govori dejstvo, da se obcasno v leglu lhasa apsov pojavi mladic s kratko dlako po glavi in nogah ter telesu, ki tudi po nekaterih drugih znacilnostih (npr. zajcje šape) zelo spominja na tibetanskega španjela. Po drugi razlagi naj bi bila lhasa apso in tibetanski terier le dve veji iste pasme, s tem da so vecje pse uporabljala in vzrejala nomadska plemena, manjši kratkonogi psi pa so živeli kot člani družin po mestih in vaseh. Najmanjše med vsemi pa so najbolj cenili in so jih podarjali svojim verskim poglavarjem. Še danes obstaja v Tibetu le apso - vecinoma podoben našemu lhasa apsu, a kar nekaj je tudi psov, ki so višji, z daljšim gobcem in bolj kvadratastega okvira, ki so zelo blizu tibetanskemu terierju. Poleg tega pa naj bi bil lhasa apso eden od prednikov pasme shih tzu, saj sta bila Tibet in Kitajska bolj ali manj povezana vsaj že od sedmega stoletja našega štetja dalje in so bili prav psi eno izmed protokolarnih daril med vladarji obeh držav.


Klikni na sliko za povecavo!


Nastanek pasme

Lhasa apso spada po klasifikaciji FCI med družne pse (IX. skupina FCI) in ožje med tibetanske pasme, kamor uvršcamo še shih-tzuja (kitajskotibetanska pasma), tibetanskega španjela in tibetanskega terierja. Z vsemi temi tremi pasmami je lhasa apso, ne le krajevno, pač pa tudi razvojno tesno povezan. Standard FCI za pasmo lhasa apso je standard angleškega Kennel Cluba, kajti patronat nad njo ima Velika Britanija. Prvi angleški standard je bil leta 1934 povzet po indijskem standardu, nato pa se je bil nekajkrat spremenil, vendar le v podrobnostih. Toda zadnja, ceprav majhna sprememba standarda je povzrocila, da jo je avstralski klub za lhasa apse zavrnil in pri njih ostaja v veljavi predzadnja razlicica. Avstralci se namrec ne strinjajo z angleško razlago pomena treh novo uporabljenih (seveda angleških) izrazov. To je za nas, ki smo vezani le na prevode standardov, poduk vec, da se je prevajanja treba lotiti strokovno in da je zelo sporno prevajanje prevodov npr. prevajanje nemškega prevoda angleškega standarda.

Izvlecek iz standarda

Znacaj

Lhasa apso je majhen, aktiven, neustrašen pes skladnega telesa, ki je nekaj daljše od plecne višine. Je samozavesten in zelo bister. Svoji družini je privržen, vendar neodvisen, a nikoli potepuški. Znacilna zanje je dokajšnja nezaupljivost do tujcev ter še bolj do tujih psov. Lhasa apsi so večinoma psi mocnega znacaja, bistri in hitro pripravljeni sodelovati, ne pa brezpogojno ubogati. Zaradi svojega neodvisnega in mnogokrat dominantnega znacaja niso najbolj primerni za življenje z vecimi psi v "skupnem gospodinjstvu" Lhasa apso se dobro pocuti le kot družinski pes in v pesjaku kmalu postane neobvladljiv. Nadvse in celo bolj kot dolge sprehode potrebuje ta pes stalno družbo ljudi. Lhasa apsi dolgo živijo, na splošno so trdnega zdravja in obicajno ostanejo živahni in aktivni do visoke starosti, torej do 15 ali 16 leta.

Glava je srednje velika in ponosno nošena. Lobanja je le rahlo obokana ter malo daljša od gobca, ki mora biti mocan, raven in top. Stop je dobro izražen. Smrcek je crn.

Oci so temno rjave, ovalne, bistre in izrazite. Uhlja sta povešena in pokrita z dolgo dlako. Tipicen ugriz pri lhasa apsu je klešcast ali rahel predgriz. Škarjast ugriz je netipicen.

Prednji nogi sta ravni in mocnih kosti. Prsni koš je srednje mocan, hrbet je raven. Zadnji nogi sta ravni in mocnih kosti. Prsni koš je srednje mocan, hrbet je raven. Zadnji nogi sta zmerno okoteni in mišicasti. Za lhasa apsa so znacilne okrogle, krepke macje šape.

Rep je visoko nastavljen, bogato odlakan in nošen v loku cez hrbet.

Gibanje je odlocno, harmonicno in brez pretiranega odriva zadnjih nog.

Dlaka je tipicna dvojna - krovna dlaka je dolga in ravna ali skoraj ravna, na otip podobna kozji, podlanka pa je tanka, volnata in srednje obilna. V prvotni domovini - Tibetu - se izpadajoca podlanka obesi na krovno dlako, se preplete in spolsti, tako da je pes obdan v gosto tkan plašc, ki ga varuje pred vetrom, mrazom in pripeko. Tibetanci svoje pse obcasno ostrižejo in njihovo dlako uporabijo za izdelavo svojih oblacil. Dovoljene so vse barve in kombinacije barv, razen cokoladne, najpogostejša pa je zlato rjava s crnimi konicami dlak. Lhasa Apso je težak od 5 do 9 kg, plecna višina pa je okoli 25,5 cm.

Splošen videz

Prvi lhasa apsi so prispeli v Evropo in ZDA v zacetku tega stoletja, nacrtno vzrejo pa so priceli najprej Angleži, sredi tridesetih let in tik pred drugo svetovno vojno tudi Americani. Pasma se je že kmalu po drugi svetovni vojni začela širiti po vsem svetu i n v mnogih državah sveta je zdaj dobro zastopana in pogosta pasma. Lhasa apso je ena redkih pasem, ki se je v svoji prvotni domovini - Tibetu - ohranila dovolj številcno, pa tudi dovolj cistopasemska, tako da še danes vzreji predvsem v Nemciji, pa tudi ZDA in drugje, dodajajo nove pse iz Tibeta. V zadnjih dvajsetih letih je potekala načcrtna vzreja vec smeri oziroma tipov.

* Nemški tip je robustnejši, z vplivi angleške in ameriške vzreje ter dokaj močnim vnosom originalnih apsov iz Ladakha in Nepala. Vzreja ni velika, je pa kvalitetna in vpliva tudi na vzrejo lhasa apsov v drugih državah.

* Angleški tip lhasa apsa temelji delno na stari angleški vzreji - pes je manj mocan v telo, pa tudi lobanja je manj obokana in dlaka je vecinoma tipicna - kozja.

* V Veliki Britaniji je mocno zasidran tudi ameriški tip lhasa apsa, ki je posebno priljubljen med sodniki all rounderji.

Lhasa apso v tujini

Prvi Ihasa apsi v ZDA so bili potomci psov, ki jih je takratni dalaj lama podaril svojim ameriškim prijateljem, ki so tik pred drugo svetovno vojno osnovali znamenito linijo Hamilton. Žal je bilo v ameriško vzrejo v petdesetih letih vnešenih nekaj shihtzujev, uvoženih iz Velike Britanije, ki so bili v ZDA pomotoma registrirani kot lhasa apsi. Posledica tega je, da ima danes večina ameriških lhasa apsov kratke glave, precej obokane lobanje, mehkejšo dlako in močan (netipičen) odriv zadnjih nog oz. dolg korak, Poleg tega precejšen del ameriških vzrediteljev vztraja prav pri učvrstitvi in uveljavitvi teh netipičnih lastnosti. Lhasa apso je namreč v ZDA ena izmed pasem, ki so selekcionirane za zmagovanje na razstavah, kar pa s tipičnostjo psa nima veliko ali celo nič skupnega. Iz malega kozjedlakega psa z osebnostjo je Americanom uspelo narediti "cudovitega, labodjevratega, neverjetno dolgodlakega psa, ki uspe s cudovitim (a netipicnim) gibanjem osvojiti prva mesta na velikih razstavah. Tradicionalna, kvalitetna in dolgoletna je vzreja lhasa apso razlicnih tipov v skandinavskih deželah. Precej mocna, linijsko in tipsko dokaj raznolika je vzreja na Nizozemskem in v Franciji. Vzreja v Ceški in v Slovaški ima tudi že skoraj dvajsetletno tradicijo. Žal je ob maloštevilnih kvalitetnih vzrediteljih mocno prisotna tudi izkljucno komercialna vzreja oziroma bolje receno razplod lhasa apsov in temu primerna je "kvaliteta". Avstrijska vzreja z le nekaj vzreditelji je vezana na nemško in ceško ter slovaško vzrejo. Madžarska ima med le nekaj vzreditelji tudi take z vrhunskimi psi angleškega porekla in zelo resno zastavljeno vzrejo.

Lhasa Apso pri nas

Kar nekaj Gorenjcev se spominja, da so nekateri naši alpinisti pred leti z odprav v Himalajo prinesli tudi majhne dolgodlake pse. En par je bil leta 1 975 vpisan v našo rodovno knjigo (prepis iz indijskega rodovnika) in sicer: Curica, JR La 60001 in Bundas, JR La 60002. Ena psica, ki sta jo dva Slovenca prinesla iz Nepala, pa je bila vkljucena v vzrejo avstrijskega vzreditelja. Pri nas sta sedaj dve potomki te psice. Slovenska rodovna knjiga tako beleži le nekaj občasnih legel v zadnjih petnajstih letih, resna vzreja lhasa apsov pa je še v povojih. Je pa v zadnjih nekaj letih število lhasa apsov v Sloveniji hitro naraslo zaradi komercialnega uvoza iz Ceške in Slovaške. Upamo, da bo nekaj zagnancev na osnovi najboljših psov te populacije ter še nekaj kvalitetnih uvoženih psov postavilo na noge kvalitetno vzrejo te zanimive pasme.

Pri prehrani lhasa apsa je treba upoštevati posebnost, ki je skupna vsem tibetanskim pasmam. Slabše prenašajo prevec mesa v prehrani, zato je priporocljivo, da jim dajemo hrano, ki vsebuje manj kot pol mesa oz. pri popolni pripravljeni hrani, npr. briketih, izbiramo vrste, ki vsebujejo manjši odstotek beljakovin. Ne smemo pa pozabiti na mašcobe, ki jih posebej dolgodlake pasme nujno potrebujejo.

Nega dlake lhasa apsa se začne že s privajanjem mladica na krtaco, kajti najpomembnejše je, da je pes vajen rednega krtacenja. Kasneje, ko ima pes že daljšo dlako, je nega psa, ki krtace ni vajen, lahko prava katastrofa. Dlaka odraslega lhasa apsa potrebuje redno krtacenje s krtačco iz naravnih šcetin, in sicer po plasteh do kože in ne samo "po vrhu". Odstraniti moramo namrec izpadlo podlanko, ki je ostala med dlako in s tem prepreciti, da bi se dlaka spolstila. Glavnik ( in to tak z redkimi zobmi) uporabljamo le ob koncu krtacenja, in to le za preverjanje, ali so v dlaki še vozli. Seveda je potrebno tudi obcasno kopanje s kvalitetnim pasjim ali otroškim šamponom, pri čemer pa kožuha ne smemo drgniti - saj bi se nepopravljivo spolstil. Lhasa apso je lahko zanimiv rahlo vzhodnjaški in dolgodlak družinski pes, lahko pa je tudi razstavni pes - primeren za tiste, ki se z veseljem ukvarjajo z nego dolge dlake. Podatke in pomoc pri negi, vzgoji in nakupu lhasa apsov lahko dobite v Klubu za tibetanske pasme Slovenije (tel.: (061) 212 800, Primož Peer), ki je kot pasemska organizacija zadolžena za pomoč lastnikom in strokovno "obdelavo" tudi te tibetanske pasme.

Primož Peer

Literatura

* A. L. Wynyard: Dogs of Tibet and the history..., Velika Britanija, 1982

* J. Cunliffe: All About The Lhasa Apso, Velika Britanija,1990

* Nichols: The Complete Lhasa Apso, ZDA,1987

* KTR Reporter, Nemcija -1991,1993,1994

* TBI Magazine, Velika Britanija -1992,1993,1994

* OTH Nachrichten, Avstrija -1993,1994

* H. Harrer: Tibetische Hunde, Okv, Avstrija -1993

* LAC Yearbooks, Velika Britanija -1986,1987,1991

* Kennel Gazette, Velika Britanija -1992,1993,1994

* Dr, Uli. Gelbrich: Tibetische Hunderrassene, Nemčija,1987

* Dog World, ZDA,1992,1993 LAC, Australia - seminar 1985

* MLAA Newsletter, Velika Britanija,1986,1987

na vrh

© copyright 2000-2001 Calypso Designs