Videz tibetanskega španjela vecina ljubiteljev psov pravilno napoti na pekincana. In res vecina raziskovalcev razvoja pasem ugotavlja, da imata tibetanski španjel in pekincan istega prednika. Vendar se je tibetanski španjel razvijal v drugo smer in tako imamo danes psicka, ki je majhen, a zelo okreten, z lepo srednje dolgo dlako, z glavo rahlo orientalskega videza, z mocnim gobckom , ki pa ni potlacen in ne ovira dihanja.

Pri tibetanskih španjelih so dovoljene vse barve, najobicajnejši so razlicni odtenki zlato rjave, zelo priljubljeni pa so tudi beli psi s simetričcnimi lisami na glavi in trupu. Najredkejša je crna ali crna z zlato rjavimi ožigi.

Brez dvoma pa je Skandinavce ocaral predvsem znacaj tibetanskih španjelov. Po naravi so živahni in igrivi, kar pokažejo na sprehodih, izletih ali na domacem vrtu. V stanovanju pa so mirni psicki, ki lajajo malo in nikoli brez razloga. So sicer cuvaji - vendar to v njihovi domovini Tibetu - pomeni, da budno opazujejo okolico in opozarjajo na prihod tujcev s kratkim laježem. Kakršnakoli agresivnost je zelo netipicna in nezaželjena. Tibetanski španjeli ostanejo aktivni, igrivi in brez obicajnih znamenj staranja prakticno do konca svojega življena, ki je tudi nadpovprecno dolgo - obicajno 15 let in vec. Tako ni nic izjemnega, da na razstavah sodeluje kar nekaj 10- do 12- letnih veteranov, ki se od mlajših locijo le po belih dlakah na gobcku.

Tibetanski španjeli so tudi mocne osebnosti, vendar niso trmasti. Z veseljem sodeljujejo, ce jih znamo motivirati, vsako podrejanje pa jim je tuje. Ne bodo sedli na ukaz, vendar ni nevarnosti, da bi na sprehodu odšli po svoje, kajti njihov "lastnik" je njihova last in ga stalno nadzirajo, da jim ne pobegne. Zanimivo je, da so vodje krdela (alfa živali) pri tej pasmi skoraj brez izjeme psice. To dokazujejo tudi tako, da med uriniranjem dvigujejo nogo. Pri prvem paru v Sloveniji je zgoraj omenjena porazdelitev vlog zelo izrazita. Psicka je v nekaj dneh po prihodu, vzpostavila svoj red v domacem (pasjem) krdelu. Komaj dvomesecna je v tednu dni prepricala odraslega bernskega planšarskega psa, da ji je poslej podrejen. Znacaj tibetanskega španjela opisujejo lastniki tudi kot pasje-macje-opicji. V deželah, kjer je pasma razširjena, so zelo priljubljeni družinski psi, ki so popolnoma neproblematicni tudi v otroški družbi. Lovskega nagona pri tej pasmi ni opaziti, domaca macka je le družabnik pri igri in spanju, druge živali pa si ogledajo zvelikim zanimanjem. Nekaj stoletij življenja s clovekom je ustvarilo psa, ki res ustreza nazivu "mali družni pes", kot je tudi oznaka pasemske skupine, v katero spada. Pesjak je za tibetanskega španjela torej neprimerno domovanje.

Foto: P. Peer

Zgodovina in razvoj pasme

Tibetanski španjeli so se, kot vse tibetanske pasme, razvijale na stoletja izoliranem podrocju, ki je imelo le obcasne stike s Kitajsko. Tako so male tibetanske pasme pomembne tudi pri razvoju kitajskih pasem, kajti najboljše primerke psov so Tibetanci podarili vladarjem Kitajske, ki so bili obcasno tudi njihovi vladarji. Tibetanski španjel, pekincan in japonski Chin imajo tako skupne prednike. Prve tibetanske španjele so pripeljali v Evropo Angleži proti koncu prejšnjega stoletja. Z vzrejo pa so zaceli šele v dvajstih letih tega stoletja, ko je dr. A. Greig pripeljala v Anglijo nekaj psov te pasme. Žal je le en samec preživel drugo svetovno vojno in predstavlja vez s predvojno vzrejo. V petdesetih letih se je vzreja ponovno zacela s psi, ki so jih Angleži in kasneje Americani pripeljali iz Tibeta ter Nepala. Medtem ko sta bila pekincan in tibetanski španjel v zacetku tega stoletja še zelo podobna, sta se pasmi kasneje razvijali v razlicnih smereh in tibetanski španjel je ostal zelo podoben svojim prednikom. Angleži in Skandinavci so v nekaj desetletjih pasmo izenacili, psi so dobili za spoznanje bolj tope in blazinaste gobcke, drugih sprememb pa pasma ni doživela.

Kratek opis

Tibetanski španjel je majhen, vendar cvrsto grajen pes, s plecno višino okoli 25 centimetrov ter težo okoli 6 kilogramov. Telo ima nekaj daljše od plecne višine, prsni koš precej globok, sprednji nogi sta rahlo lokasti, zadnji pa zmerno okoteni in gledano od zadaj ravni. Tibetanski španjel ima rep v loku zavihan cez hrbet, vendar ga med mirovanjem velikokrat spusti. Najizrazitejša je vsekakor glava, ki mora biti nošena ponosno, visoko. V primerjavi s telesom glava ni velika, lobanjski del je zmerno obokan, stop je precej izrazit, gobcek pa je top in blazinast. Znacilna je predgrizavost, ki daje za pasmo znacilno obliko gobca. Uhlja sta nastavljena precej visoko. Oci so srednje velike in ovalne. Za razliko od drugih tibetanskih pasem so za španjela znacilne zajcje šape. Dlaka je po telesu srednje dolga, svilnata, s srednje obilno podlanko, daljša pa je na šapah, zadnji strani nog, na uhljih ter repu. Nega dlake ni problematicna, saj se ne vozla, tako da zadostuje le dovolj redno krtacenje ter le obcasno kopanje. Tudi prehrana tibetanskih španjelov ni zahtevna, ne prenesejo pa prevec mesa v svoji prehrani, karje posledica življenjskih razmer v njihovi prvotni domovini - Tibetu - kjer je meso zelo redko na jedilniku ljudi, kaj šele psov. Kot vse tibetanske pasme spadajo tudi tibetanski španjeli pod okrilje Kluba za tibetanske pasme, ki omogoca lastnikom (tudi bodocim) in ljubiteljem teh pasem, da izvedo kar najvec o svojih ljubljenckih, si izmenjujejo izkušnje, izposojajo literaturo ter se obcasno srecujejo na eni izmed "tibetanskih" jas.

Primož Peer

na vrh