Izvor

Tibetanski mastif je danes, kakor se cudno sliši, ponovno nova pasma za zahodni svet - vsaj glede vzreje in poznavanja pasme, saj se je šele pred dobrimi dvajsetimi leti pricela resna vzreja, najprej v ZDA in nato še v Evropi.

Tibetanski mastif je velik, mogocen pes, s srednje dolgo dlako, katerega prvotna domovina so vecinoma pašni predeli Tibeta, Nepala, indijskega Kašmira in delno tudi Afganistana. Tibetanci pse te pasme imenujejo do-khyi, kar pomeni priklenjeni pes, a tudi seng-khyi. Izven Tibeta, v Nepalu in Indiji, jim pravijo "bothea" - psi iz Tibeta. Kot tudi druge pse so tibetance od nekdaj vzrejali tako, da so bili cim bolj podobni njihovi predstavi o sengeju - levjemu psu oziroma snežnemu levu, ki je ena osnovnih mitskih figur lamaizma. Od tod tudi za to pasmo tipicna mogocna glava in izrazita griva ter cez hrbet zavihan, bogato odlakan rep. Psi, ki bolj ali manj ustrezajo tibetanskemu mastifu, kot ga poznamo v Evropi, so po pripovedih obiskovalcev teh krajev obicajno cuvaji samostanov in bogatejših hiš - priklenjeni na debelo verigo in s tipicnim debelim rdecim resastim ovratnikom, spletenim iz jakove dlake, imenovanim kekhor.

Tibetanske mastife v njihovi domovini še vedno vzrejajo na visokogorskih pašnikih, kjer jih nomadski pastirji uporabljajo kot cuvaje cred jakov in ovac ter imetja. Pri vzreji so želeli dobiti predvsem velike, mocne pse z mocnim instinktom za varovanje in ob že omenjeni želji po podobnosti s sengejem, snežnim levom, je nastal tibetanski mastif, kot ga poznamo danes. Tako kmetje iz nižjih predelov kot tudi plemstvo in samostani so kupovali le posamezne tibetanske mastife, vecinoma samce. Poleg tega so te pse pogosto uporabljali kot spremljevalce in cuvaje trgovskih karavan. Žal pa se s kitajsko okupacijo Tibeta ter s hitrimi spremembami življenja v Nepalu (turizem, ceste, ...) prvotno življenjsko okolje tibetanskih mastifov hitro krci in izginja in tudi tibetanskih mastifov je vedno manj.

Zanimivo je, da Tibetanci vecino samcev kastrirajo že med odrašcanjem, tako da še podaljšajo rast psov in prav ti kastrirani velikani so bili po prepricanju današnjih poznavalcev te pasme osnova pripovedi Marca Pola o psih, velikih kot osli in z glasom leva. Pa še tibetanski oslicki so bistveno manjši kot naši evropski osli. Prehrana tibetanskih mastifov je v njihovi prvotni domovini podobna prehrani njihovih lastnikov. Vecinoma gre za gosto jecmenovo kašo z dodatkom mastnega jakovega mleka in le redko nekaj mesa. Poleg tega so s kastriranjem predvsem prevec agresivnih psov Tibetanci dosegli dvoje - psi so postali bolj umirjeni in tudi svojega (pre)agresivnega znacaja niso prenašali naprej.

Nastanek pasme

Vecina raziskovalcev se strinja, da izvira tibetanski mastif iz posebne lokalne vrste volka - Canis Lupus Niger, po nekaterih teorijah naj bi bil prav tibetanski mastif izvorna oblika vseh dogovrstnih psov, vendar so mnenja o tem deljena. Mnogi raziskovalci namrec menijo, da obstajata vsaj dve izvorni obliki dogovrstnih psov.

Pasma oziroma bolje receno psi, ki jih Tibetanci imenujejo do-khyi, ima že v svoji domovini nekaj razlicic, odvisno od obmocja, s katerega izhajajo, saj je standardizacija pasme (kot jo poznamo mi) Tibetancem seveda tuja. Najbolj vidno je odstopanje od molosoidnega tipa, ki je mocnejše pri populaciji, živeci južno od Tibeta - v Nepalu in predvsem Indiji. Tudi primerki, ki so bili v zadnjih dvajsetih letih pripeljani v ZDA in Evropo ter njihovi potomci, se precej razlikujejo. Tako lahko vidimo tudi na razstavah pse nežne konstitucije, nežne glave - nekako tipa hovawarta (znani tudi kot bothia tip), pa tudi netipicne, ceprav dovolj mocne glave, ki vcasih spominjajo na glavo novofundlandca, leonberžana in podobno. Po drugi strani je tudi kar nekaj tibetanskih mastifov sicer tipicne mocne konstitucije, ki pa dosegajo le dobrih 60 cm plecne višine.

Tako je selekcija te pasme pravi izziv za vzreditelja. Poznavalci pasme se strinjajo v ugotovitvi, da doseganje cim vecje višine in cim mocnejše konstitucije za vsako ceno ni prava pot, kajti enako pomembni sta tipicnost in skladnost psa. Ali na kratko, velik pes še ni tibetanski mastif. Predvsem nas ne sme zavesti (dokaj problematicno) ime mastif, kajti ta pasma je bistveno drugačna od angleškega soimenjaka in je po zunanjem videzu bližje npr. pasmi mastin espanol.

Izvlecek iz standarda

Tibetanski mastif (uradno imenovan tudi "do-khyi", ceprav je za zdaj še bolj znan pod angleško razlicico imena) spada po klasifikaciji FCI v 2, skupino FCI, v 2. sekcijo - molosoidi, podskupino - 2.2. - gorski tip. Patronat nad to pasmo ima FCI. Prvi angleški standard je bil objavljen leta 1934, nato pa se je nekajkrat spremenil, vendar le v podrobnostih, in sedanji FCI standard je njegov povzetek. Tibetanski mastif je pes skladnega telesa, ki je nekaj daljše od plecne višine.

Znacaj

Je samozavesten, uravnovešen velikan. Na svojo družino je, tako kot vsi t ibetanski psi, zelo navezan. Je neodvisen, a ne neobvladljiv. Kljub velikosti je ljubezniv in prijazen družinski pes, pripravljen sodelovati, ne pa brezpogojno ubogati. Tibetanski mastif se dobro pocuti kot družinski pes, saj potrebuje stalen stik z ljudmi. Njegov mirni videz skriva izredno cujecnost in kadar je treba, reagira neustrašno in hitro. Do tujcev so tibetanski matifi zadržani in cujeci, a ne izrazito agresivni. Ena izmed posebnosti te pasme je edinstven lajež zamolkel, rahlo hripav, globok in zelo mocan. Azijci ga primerjajo z glasom gonga. In psi te pasme obicajno svoj glas tudi uporabljajo.

Splošen videz

Glava je velika in ponosno nošena s široko, srednje dolgo in ne prevec obokano lobanjo. Pokrita je z gosto kratko dlako, ki že na temenu prehaja v, predvsem pri samcih, zelo izrazito grivo. To je ena od znacilnosti te pasme in daje glavi tibetanskega mastifa cisto poseben izraz in še poudari mogocnost psa. Stop je dobro izražen. Gobec je srednje dolg, mocan, globok, kvadraticen, skoraj top in nikoli konicast. Gornji ustni sta dokaj izraziti povešeni, a ne predolgi. Velik smrcek je crn. Oci so dokaj majhne, temno rjave, ovalne, vstavljene precej globoko in tudi dokaj narazen. Uhlja sta srcasta, povešena, majhna do srednje velika, nastavljena dokaj visoko, nošena ob straneh lobanje in pokrita s kratko dlako.

Tipicen ugriz pri tibetanskem mastifu je klešcast, dovoljen je tudi škarjast, ce ne pokvari izraza glave. Prednji nogi sta ravni in zelo mocnih kosti. Vrat je srednje dolg, mocan in mišicast. Podgrlina je opazna, a ne preizrazita. Prsni koš je mocan in globok. Hrbet je raven, širok in mišicast. Križec je skoraj vodoraven. Bogato odlakani rep je tako nasajen visoko in nošen v ohlapnem loku cez hrbet in kaže na še eno podobnost z mnogo manjšim tibetanskim španjelom oziroma na osnovne principe Tibetancev pri selekciji psov. Zadnji nogi sta mocni, zmerno okoteni in mišicasti, gledano od zadaj ravni. Za tibetanskega mastifa so znacilne mocne, sklenjene, skoraj macje šape. Gibanje je elasticno, harmonicno in izraža moc psa. Obicajno gibanje tibetanskega mastifa je pocasen tek.

Dlaka je tipicna dvojna - krovna dlaka je trša, ravna, svetleca in srednje dolga, podlanka pa je gosta, kratka in volnata ter rahlo oljnata. Dlaka je daljša in trša na vratu, kjer tvori grivo, na zadnjih nogah pa "hlace". Dolga, gosta dlaka repa je pogosto rahlo valovita. Dovoljene barve in kombinacije barv so: crna, z ali brez bele lise na prsih, crna s svetlorjavimi ožigi, kovinsko siva, kovinsko siva s svetlimi ožigi. Precej sporna je zlato-rjava barva (predvsem svetli odtenkih), nezaželjeni pa so progasti psi. Na Tajvanu je veliko cokoladnih in rjavo pigmentiranih tibetanskih mastifov, za katere trdijo, da so v Tibetu zelo cenjeni in kar se sklada z vecno nerazrešenim vprašanjem rjavo pigmentiranih psov drugih tibetanskih pasem.

Ameriški standard (standard ameriškega kluba za tibetanske mastife, kajti pasme AKC uradno še ni priznal, zaradi še premajhnega števila predstavnikov v ZDA) dovoljuje vse barve. Tibetanski mastif je težak okoli 6O kg, plecna višina pa je za samce nad 65 cm. Psice so nekaj nižje (nad 62 cm). Tibetanski mastifi so na splošno trdnega zdravja in njihova življenjska doba je daljša od vecine pasem podobne velikosti, saj navadno presega 10 let.

Tibetanski mastif v zahodnem svetu

Vse od casov Marca Pola so bili posamezni primerki te pasme obcasno pripeljani v Evropo in obstaja tudi kar nekaj risb tibetanskih mastifov iz 18. in predvsem 19. stoletja, je pa vprašanje, ali so (vsi) avtorji teh risb risali psa pred seboj ali le legendo. Nekaj vec tibetanskih mastifov je bilo pripeljanih v Evropo, predvsem v Veliko Britanijo od srede 19. stoletja dalje. Vecinoma so bili namenjeni za darila vladarjem in ti psi so skoraj brez izjeme končcali v živalskih vrtovih, saj so bili Angleži trdno prepricani, da njihov znacaj ni primeren za kaj drugega, kot je življenje za ogrado. V tridesetih letih tega stoletja je nekaj tibetanskih mastifov ponovno pripeljala v Veliko Britanijo Irma Bailey. Vendar tibetanskih mastifov, pripeljanih v Evropo pred drugo svetovno vojno, med predniki današnje vzreje žal ne najdemo. Zanimivo je, da so tibetanski mastifi edina tibetanska pasma, ki se v Veliki Britaniji ni in ni "prijela" in šele zadnja leta tudi tam beležijo nekaj vecje zanimanje za resno vzrejo te pasme. Šele zadnjih 20 let so priceli nartno vzrejati in selekcionirati na osnovi psov, ki so jih pripeljali iz Nepala, Butana, Ladakha in Indije - predvsem v ZDA in na Tajvanu. Prav Tajvan je ena izmed novih domovin te pasme - zaradi priljubljenosti in velikega števila kakovostnih predstavnikov. Kar 500 dokhyijev je bilo uvoženih iz Tibeta v zadnjih desetih letih. V Evropi so mocne, kakovostne vzreje predvsem na Nizozemskem in v Franciji, sledijo pa Skandinavija (predvsem Finska), Nemčija in Švica. Druge države - Madžarska, Italija, Ceška - imajo le posamezne primerke. Pasma se tako v zadnjih letih pocasi širi po svetu. Hkrati s širitvijo so ljubitelji in vzreditelji zaceli spoznavati nove možnosti uporabe oziroma dejavnosti, za katere so ti psi primerni. Tibetanski mastifi v Švici sodelujejo na tekmah dvovpreg z vozicki, na Aljaski pa kot vlecni psi - seveda v obeh primerih ne gre za hitrost, pac pa zmožnost vleke težjih tovorov in seveda vodljivost teh psov. Ob širitvi vzreje so bile kmalu ovržene nekatere legende: na primer, da je tibetanski mastif pasma, ki ne pozna displazije kolkov (pravljica, ki so jo še pred nekaj leti vneto ponavljali - predvsem poznavalci na dalec). Kljub starim pripovedim o ogromnem psu z znacajem na robu besnosti, kljub temu, da so ga v Evropi (ne le v Veliki Britaniji, tudi v Nemciji) prvotno razkazovali kar v živalskih vrtovih, so današnji, v drugacnih razmerah vzrejeni tibetanski mastifi umirjeni in neproblematicni psi, seveda za poznavalca, ki ve, da se odraslega psa, težkega do 70 kg, obvlada le s pravilno in pravocasno vzgojo. Tudi obiskovalci Tibeta v zadnjih letih pripovedujejo o tibetanskih mastifih kot cuvajih, (ki so že s svojo pojavo dovolj prepricljivi), a so hkrati psi, ki so navezani na svojo družino.

Tibetanski mastif pri nas

V Slovenijo sta v zacetku leta 1996 iz priznanih vzrej Francije oziroma Nemcije prišli prvi dve psicki, kasneje se jima je pridružil še samec. Upam, da s tem zacenja prve korake tudi slovenska vzreja te zanimive pasme. Tibetanski mastif je lahko tudi za naše ljubitelje velikih psov zanimiv, rahlo vzhodnjaški in še precej prvobiten pes, ki vsaj toliko kot veliko prostora potrebuje življenje v družini. Podatke in pomoc pri negi, vzgoji in nakupu tibetanski mastifov lahko dobite v Klubu za tibetanske pasme Slovenije, ki je kot pasemska organizacija zadolžena za pomoc lastnikom in strokovno "obdelavo" tudi te tibetanske pasme.

Primož Peer

Literatura:

* A. Rohrer: Tibetan Masttf, ZDA, 1987

* A.L.Wynyard.:Dogs of Tibet and the history. . . , Velika Britanija,1982

* A.L.Wynyard.. gradivo o tibetanskih mastifih

* M. M. Richter: gradivo iz še neobjavljene knjige o tibetanskih mastfih

* KTR Reporter, Nemcija -1990, 1991,1993,1994

* KTR Tibet Mastff Treffen 1994 - gradivo

* TBI Magazine, Velika Britanija -1992,1993,1994

* H. Harrer: Tibetische Hunde, KV, Avstrija. -1993 * Dr Uli Gelbrich: Tibetische Hunderrassen, Nemcija, 1987

* Dog World, ZDA -1992,1993, clanki ATMA

* Dog World, Velika Britanija - Crufts Special Issue 1992 * H. Raeber: Enz. d. Hunde Rassen Vol.1, Švica,1994

* H. Nouc: Clanek v Unser Rassenhund,1980

na vrh